Že celi teden se zelo veselim dopusta, in že celi teden vem, da bom mogla še vse spakirati. Če povem še malo ironično, sem si tudi celi teden govorila, da pa tokrat bom imela malce prej spakirano, in da ne bom pakirala zadnji dan. No ja, mislim da vsi vemo kam to pelje, saj je že en dan pred dopustom, jaz pa še kar sedim na kavču in razmišljam o temu, da še vedno nimam nič spakirano. Je pa res, da mi je ratalo narediti prejšnji dan seznam, kaj vse morem vzeti s sabo. Tako se velikokrat spasim, ker vem da me čaka cela štala, ko bom iz dna omare privlekla potovalko.
Res vsakič po dopustu, vedno ko se vrnemo, jo pospravim lepo na vrh omare, tako, da naslednjič ko jo bom potrebovala ne bom imela toliko več dela z samo omaro in potovalko kot pa z samim pakiranjem. No, pa kljub temu, ker je med letom v resnici ne uporabljam toliko pogosto, se na kocu pojavi vedno bolj na dnu omare, kjer pa morem vse dati ven, da se dokopljem do potovalke, nato pa vse pospravim in zložit nazaj v omaro, ki pa bo itak ostalo tako zloženo, dokler se ne bo zgodilo spet ista situacija, ki se že dolgo ponavlja. No, morem reči da sem vesela, da nimam kovčka, ker res ne vem kam bi ga potemtakem pospravila med letom. Najverjetneje. Bi ga potem imela pospravljenega nekje v kleti, kar pa bi mi pakiranje za dopust še bolj otežilo. Seveda se dopusta res že dolgo veselim, vendar ta del pakiranja pa vedno preskočim. No ja, saj res ni tako hudo. Ko sem se dokopala do potovalke, in pregledala, če je kaj ostalo notri, sem našla še ročno svetilko, ki pa sem jo že en lep čas pogrešala.
No, k sreči, ker sem imela seznam, kaj vse morem vzeti s sabo, že napisan, sem oblačila in brisače kar hitro nabrala na kup.
Prav tako sem tudi hitro spakirala stvari za psa, saj za toliko dni, tudi on zahteva svojo prtljago a k sreči ne za celo potovalko.