Tudi gasilci so samo ljudje
Moji obiski babice in dedka so bili vedno zanimivi. Skoraj vsak vikend sva s sestro preživela pri njiju.
To je poezija za vsakega otročka. Skoraj nobenih pravil in obveznosti. Samo uživanje in razvajanje.
Meni je bilo še toliko bolj zanimivo saj sta babica in dedek živela blizu stavbe v kateri so bili gasilci. To je bila izredno velika stavba v kateri so imeli še svoje prostore in garaže policaji in reševalna služba. Zraven garaž, kjer so imeli gasilci parkirana svoja vozila, je stal še velik gasilski stolp. Meni je bilo vedno zelo zanimivo opazovati njihovo početje.
Nonstop so bili v gibanju. Najlepše je bilo, ko so svoja gasilska vozila postavili pred garaže in jih čistili. Takrat me je dedek vedno peljal na sprehod, da sem si lahko pobliže pogledal gasilska vozila. Tako velika so bila, polna opreme in raznih gumbov. Vedno me je imelo, da bi pritisnil na katerega od njih. Tudi kadar niso bili na urgentni vožnji, so bili gasilci oblečeni v svoja oblačila. Vedno pripravljeni, da skočijo v gasilski avto in se odpeljejo tja kamor jih pokličejo.
Zanimivo je bilo tudi, ko so imeli gasilci gasilske vaje, kjer so simulirali požar ali pa prometno nesrečo. Kasneje, ko sem odrastel, sem se kar nekaj krat prijavil in se udeležil kakšne gasilske vaje. Vedno so potrebovali statiste, bodisi za reševanje iz gorečega stanovanja bodisi iz zmečkanega avtomobila. Najraje sem imel reševanje iz stanovanja. Včasih je bilo po gasilski lestvi iz gasilskega avtomobila, včasih pa sem se spustil po gumijastem jašku iz stanovanja na blazino na tleh. Kot tobogan. Noro. Kadar koli so zatulile sirene sem zbežal k oknu in opazoval kako so se gasilci med tekom oblačili, ter njihov odhod z gasilskimi vozili in vklopljenimi modrimi rotacijskimi lučmi ter obvezno sireno. Vse dlake so mi stale pokonci od navdušenja.
Zanimivo, nikoli pa kot otrok nisem razmišljal, da bi kot odrasel človek postal gasilec.…