Že nekaj časa sva se s prijateljico dogovarjali, da bi lahko vsak vikend šli na pohod. Zaradi obveznosti tega nisva počeli. Potem pa sva temu enkrat naredili konec. Tako sva se odločili, da bova vsako nedeljo šli na bližnji hrib in si nato v dolini privoščili prvo jutranjo kavico. Moram priznati, da ko sem šla prvič, mi je bilo zelo težko. Namreč nisem imela nobene kondicije. Prav utrujena sem prišla v dolino. Takrat pa mi je kava polepšala dan. Ko sem videla, koliko mi to pomeni, sem se odločila, da bom res vsako nedeljo prehodila to pot, kajti na koncu me čaka nagrada in to je kava.
Tedni so tekli in tako sva midve vsako nedeljo pridno hodili na hrib. Danes lahko povem, da najini nedeljski pohodi trajajo že eno leto. Spoznali sva ogromno ljudi in tako se imava prav lepo. To je čas, ki ga posvetiva samo nama. Ko sva se nazadnje pogovarjali, sva resnično spoznali, da je to bila res dobra odločitev. Koča ki je pod hribom je odprta skozi celo zimo. Tako naju vedno čaka topla kava. Včasih sva jo pili sami, sedaj pa nas je že cela miza. Postali smo pravi prijatelji. To je moj čas, ki sem ga resnično potrebovala. Na začetku sem mislila, da jaz tega ne potrebujem, sedaj pa vidim, kako prav mi pride vse to. Ne gre samo za pohod. Gre za pohod, gibanje, družbo, dobro voljo in na koncu kava s pohodniki.
Nikoli nam ne zmanjka tem za pogovore, vedno se kaj novega naučim. Je pa res, da včasih tudi jaz koga kaj naučim, ker sem bila športnica. Tako smo prav lepa družba. Še vseeno na pa je na prvem mestu moja prijateljica. To je nedeljsko jutro, ki nama polepša dan in cel teden. Pohod in kava v koči, nama naredi lepše življenje.